21
topljencev lj in nj ter skupine st in šč pa ne delimo. Na pr. meg-la,
ges-lo, is-kra, sed-lo, soln-ce, voj-vo-da, mi-lo-s r č-nost, mrav-lja, deja-nje,
sa-nje, mesto, lu-ščina, og-njišče. — Vendar si pomni razzlogo-
vanje v sledečih skupinah: groz-dje, poostri-ti, bi-strost, čvrstev,
boga-stvo, gospodarstvo, kristjanstvo, človeštvo, sin-čki.
Opomba.
Razzlogovanje po izreki je svojstvu našega jezika primernejše
od razzlogovanja, po tujščini posnetega, glede na ločljivost in neločljivost so
glasnikov, po katerem bi morali gori navedene besede razzlogovati: ge-slo, i s kra,
me-gla, ker skupine sl, skr, gl lahko začenjajo druge besede in se imenujejo
nel oč l j i ve.
D. Ločila.
§ 39. L o č i l a so znamenja, katera stavimo v pisavi, da
ločimo stavek od stavka. Ločila nam jasnijo govor in kažejo,
kje se je treba dalje ali manj časa oddahniti.
Najnavadnejša ločila so: a) vejica, b) pika, c) dvopičje,
d) p o d p i č j e , e) v p r a š a j in f ) k l i c a j .
§ 40. V e j i c a (,) nam rabi le sredi stavka, in sicer:
a) loči več brez v e z n i k a priredno -zvezanih besed ali
stavkov; na pr. Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe
rede. (Vodn.) — Težko, težko mi po vas j e , mati! — O Vrba,
srečna, draga vas domača! (Preš.) — Človek namerja, Bog naredi.
(N. pr.) — Lan je lan, z njim je posel leto in dan. (N. pr.) —
Lahko dobljeno, skoro zapravljeno. (N. pr.)
Opomba.
Ako stoji pred samostalnikom več pridevnikov, jih loči vejica
le tedaj, kadar jih moremo zvezati z veznikom in ; na pr. Š i r o k a , r o d o v i t n a
p o l j a se r a z p r o s t i r a j o okol i l epe, p r i j a z n e v a s i (= Široka in rodo
vitna polja se razprostirajo okoli lepe in prijazne vasi). — Toda: Mnog i
z n ame n i t i v o j a š k i p o v e l j n i k i so nam vzor h r a b r o s t i in p r a v e
d omo v i n s k e l j ubezni . — Gr k i i ma j o s l a vne l i r s ke , e p s ke in dra-
ma t s k e pes ni ke. — Vodni k j e pr vi z n ame n i t s l o v e n s k i pesni k.
b) loči glavne stavke drug od drugega, če so tudi zvezani
po p r ir e d n ih veznikih med seboj; na pr. Vzgled očetov ti bodi
pred očmi, in dika domovini boš enkrat. (Strit.) — Vali se, in hrka,
in vre, in kipi. (Kos.) — Tolažba moja Bog je sam, ter upanje le
vanj imam. (Levst.) — Molite, in delajtepridno! Toda: Moli in delaj!
c) loči glavne stavke od odvisnih, naj so celotni ali skraj
šani, ter odvisnike od odvisnikov; na pr. Čas je veter, ki pleve
razpihava in le zrno pušča. (Levst.) — Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja. (Preš.) — Ura, enkrat zamujena, ne
pride nobena. (N. pr.) — Dela, ki ga danes lahko storiš, ne odlagaj
na jutri. (N. pr.) — Ko začne sneg kopneti, in ko se prikaže
