7
§ 13. Zo bn i ka t in d imata vselej in povsod svoj čisti
glas, naj nam rabita kot sprednjika, srednjika ali končnika.
Zveneči d se naj vselej natanko loči od nemega t, na pr. brod,
dom, rod, red, peta, pot, trud, grad, strd — strdi, strt — strto,
trda, trta.
§ 14. U s t n i k i p, b, m imajo sploh svoj čisti glas; samo
v je veliko mečji kakor v drugih jezikih in v ostalih slovanskih
narečjih ter se bliža v izreki samoglasniku u in nemškemu w.
Na pr. brada, riba, grob, pivo, slep, mamilo; veha, volna, voda,
mavrica, krov, žetev, veter.
Opomba. 1.
Le-sem spada tudi tujka
f
v tujih in nekaterih domačih,
naravni glas posnemajočih besedah; ohranila je svoj glas tudi v slovenščini, na
pr. Filip, fant, fleten, frfoleti, flafotati; češče pa jo zamenjamo z domačim
b,
na pr. bakla = Fackel, barva = Farbe, birma = firmatio.
2. Kakor si Slovenec glas
f
v tujkah rad zamenjava v
b,
jednako nado
meščajo tudi Nemci naš
b
s svojim
f
ali v, kadar si po svoje krojijo besede
slovenske, na pr. Bled = Veldes, Bistrica = Feistritz, Borovlje = Ferlach, Žabnice
= Saifnitz, Beljak = Villach.
§ 15. G o l t n i k a k in g se glasita v pravilni izreki tako
kakor v drugih jezikih, h pa kakor nemški ch, na pr. grom, glava,
blag, krotek, rokavica; muha, duh, hrast, hlapec.
Opomba. 1.
Na Koroškem in Gorenjskem govorijo
g,
zlasti v začetku in
na koncu besed, prav po češki navadi, kakor latinski ali nemški h, na pr. hora
= gora, hozd = gozd, sneh = sneg, drah = drag, huava = glava, brieh = breg.
2. V nekaterih krajih na Koroškem, zlasti v Rožni dolini, govorijo pred
e
in
i
namesto
k
umehčani č
,
na pr. čita = kita, čepa = kepa. Pred trdimi
samoglasniki in pred soglasniki pa nadomeščajo v tem narečju
k
z jedva slišnim
goltniškim nastavkom; na pr. ’aj = kaj, ’a’o = kako, ’u’avica = kukavica.
§ 16. S i č n i k i se glase: c kakor nemški j, s kakor ostri jj
ali jj, z pa prav rahlo kakor nemški f med samoglasniki (Rose,
Wesen); na pr. cena, raca, stric; sestra, kosa, rosa, les; zima,
koza, mraz, voz.
§ 17. Šumniki ali nebniki se izrekujejo: č kakor nemški
tich, š ostro kakor nemški m, ž pa prav rahlo kakor francoski j
v „Journal“ ; na pr. čast, moč, meča; šega, veša; žena, veža, mož.
Semkaj spada tudi j, vseh soglasnikov najmečji, pa vendar
največje moči, ker mnogovrstno preobraža druge soglasnike; glasi
se tako kakor v drugih jezikih, na pr. jezik, meja, žeja, tukaj.
