5
c) kot namestnik starega nosnika en, kadar ima naglas,
prav g l oboko in r a z t e g l o , na pr. peta, svet (heilig), vezati,
pet, j eza, leča, sreča.
Opomba.
V slovenskih narečjih se dvoglasni e (e) in g l obok o raztegli e
razločujeta natanko; primerjaj domačo izreko sledečih besed: breg, lep, dete, rep a,
mesto, klet, sneg z besedami: p eta, kep a, leča, j eza, resa, j eča, j etra, sreča.
d) kot p o l g l a s n i k v končnicah-ec, -ek, -el, -em, -en, -er,
-et, -ev in pred samoglasniškim r, če je še drug soglasnik za
njim; izgovarja se prav z amo l k l o in le napol slišno; na pr.
pevec, kratek, svetel, kosem, truden, bister; brzda, srna, trs, zrno,
vrt, žrd, trd.
Opomba.
1. V novejši pisavi se polglasni e pred
r
opušča, ker taka pisava
olajšuje pravo izreko; zato pišemo: brdo, br zda , kr s t , smr t , s r na , tr s
namesto: berdo, ber zda , k e r s t , sme r t , s e r na , ter s.
2. V korenskih zlogih in priponah se govori p o l g l a s n i e kot namest
nik starih polglasnikov, na pr. ves, p es, tešč, dež, deska, težek itd.; v nekaterih
besedah in priponah se ojači celo v
a,
kakor den in dan, ves in vas, menj
in manj, krepek in krepak.
§ 9. Pismenka l se izrekuje p o l no g l a s no , na pr. čist,
mir, hiša, sin, pila, žila, milost.
Bolj z amo l k l o se glasi posebno v kratkih in breznaglasnih
zlogih, na pr. nit, miš, mimo, mesiti, hvaliti.
Opomba.
Kot sprednjik se nahaja
i
v besedah: i g l a , i go (Joch), i g r a ,
i l ov i c a , ime, in, i s k a t i , i s k r a , i s t i , i t i , iz, in še v nekaterih drugih,
zlasti tujih besedah. Preprosto ljudstvo mu rado dodeva
j
in govori: ji g l a ,
j i g o , j i g r a itd., česar pa v pisavi ne posnemamo.
§ 10. Pismenka o nadomešča dva glasnika; o je tedaj dvojen:
a) navadni, ki se glasi kakor v drugih jezikih; le v zatezi
se bliža sem ter tja nekaj samoglasniku u; na pr. oko, gospod,
dom, voz; nož, okno, grozd, prost, smola.
b) kot namestnik starega nosnika on, ki se govori večjidel
š i r ok o , kakor bi bil v njem a vtopljen; v nekaterih krajih pa
se glasi kakor navadni dolgi o z zaglasnim u; na pr. goba =
goaba in gouba; moka, toča, pot, mož, roka.
Opomba.
Kot sprednjik nam služi
o
v besedah: o, ob, oba, od, ogenj ,
oj e, okno, oko, ol, on, orel , osa, osel , ost, in še v nekaterih drugih.
V domačem govoru ima večkrat v pred seboj, na pr. voj e, vokno, vo s a ,
v on itd., kar se pa v čisti izreki in v pisavi ne posnema.
§ 11. Pismenka u se glasi p o l n o g l a s n o kakor v drugih
jezikih, na pr. luža, ruda, ud, ul, sluga, ali bolj z amo l k l o ,
zlasti v breznaglasnih in kratkih zlogih, na pr. izgubiti, varuh,
kmalu, kup, kruh, kuga.
