Iz oj e , eje (aje, uje) je nastal e
,
n.pr. končnica ega ,
emu pri pridevnika: zlega (iz: zlajega), zlemu (iz: zlujemu);
dobrega, dobremu (iz: dobrajega, dobrujemu) itd. Dobrepolje (iz:
Dobroje polje), Dovje (nastalo iz Dolgoje), odtod ime Dolžan (iz:
Dolg-jan), Velesovo (iz: Veloje selo); gospe (rod. edn.) iz: gospoje;
vevoda (ohranjeno v lastnih imenih, n. pr. Vivoda, Vivuda, dalje
v Udin boršt1 t. j. Vevodin, Herzogsforst, iz: Vojevodin).
Iz oja , a ja je nastal a, n. pr. gospa (iz: gospoja) bati se
(iz: bojati, bojim se), stati (iz: stojati); pas (iz: pojas) itd.
Iz aje, aja je nastal a, n. pr. igraš, igra, kopaš, kopa itd.
(iz: igraješ, kopaješ); lepa, huda (iz: lepaja, hndaja) itd.
Iz
ii
je nastal
i:
pridem (iz: pri-idem) itd.
§ 76. Vrinek. V prvotno skupino
sr, zr
in nr se vrivata
t
in
d
(s tr, zdr), n.pr. o s tra, os tro, os ter (iz: o s -r-; brez
t
so primeri: o s -la, os -at); pe s ter (sor. pos trv) (iz: pəs-r-,
sor. p i s an). Dalje: zdraha, zdrahi (nastalo iz: [v]zrahi,
koren rah-; ,,prijateljstvo zrahljati“); nozdrvi (iz: nozrvi, sor.
nos);
ur
daje
ndr,
n.pr. dre s t (riba gre na dr e s t; nastalo iz:
ndre s t in to iz: n r e s t); pondre t i (iz: ponreti; .prim. poni
rek = pondi rek) . 2
j
se vriva ponekod za samoglasniki, n.pr. huj s kat i (za:
hus kati); Ojs t r i ca (gora, od oster); uj čkat i (iz: učka t i ,
kar imajo še stari pisatelji).
j se vtika pred soglasniki, nastalimi po prilikovanju (asimi
laciji), v primerih kakor: g r a j s ki (iz: g r ads ki), b l e j ski (iz:
b l e ds ki, Bled); e n a j s t, dvana j s t, t r i n a j s t itd. (iz: ena-
ds t, dvanad s t, t r i n ads t); dva j s et (iz: dvad s et).3
§ 77. Z vtikanjem j in
v
se zapira tudi tako zvani zev (hiat).
V prvotni slovenščini se ni mogel za samoglasnikom izrekati
neposredno še en samoglasnik, zato se je tako nastali zev od
pravljal s teni, da se je vtikal vmes j ali v, n.pr. mi - v - a t i
(od mi -ti ), b i - v - a t i (od b i - t i ) ; pokr i - v- at i , da- j -at i
poleg da - v - ati, ub i - j - a t i (od bi - ti ) itd.
Ponekod se zev odpravlja s tem, da prehaja en samoglasnik
v soglasnik, n. pr.
i
v
j:
najdem, pojdem, zajdem itd. (iz:
na- idem itd.); vboga jme (iz: v Boga ime).
1
Znan iz Jurčič-Kersnikovega romana „Rokovnjači“.
2
V narečjih se govori tudi zd r n j e za z r n j e , z d r a v e n za z r a v e n ,
zd r e l za z re l itd.
3
strsl. jedinъ. na desete (11), dъva na desete (
12
) itd.; dъva deseti (20).
