§ 286. če odpahnemo besedam obrazila (pri samostalnika
n. pr.
vreten-o, vreten-a, vreten-u
itd.; pri pridevnika n.pr.
drag-i,
drag-ega, drag-emu
itd.; pri glagola n. pr.
vrti-m, vrti-š, vrte-ti,
vrni-l, vrača-mo),
dobimo osnove. Osnova je tisti del besede, ki
se pri oblikovanju ne spreminja.
Osnova pa sestoji poleg korena zopet iz delov, ki niso nič
drugega kakor obrazila (n. pr.
vret-en-o; vrt-i-m, vrt-e-ti
); toda ta
obrazila imenujemo zaradi lažjega pregleda pripone (n. pr.
-en-
pri samostalniku
vret-en-o; -i-
in
-e-
pri glagolu
vrt-i-m, vrt-e-ti).
Ako odpahnemo osnovam vse pripone, dobimo podstavo
(n. pr.
vret-eno; vrt-eti; vrt-im,
več o glagolski podstavi glej
§ 224).
Podstava samostalnikom in pridevnikom more biti: 1. koren,
n. pr. mok-a (kor. me k-, odtod mek- i ne ) ; 2. ime, n. pr. ž it
ni ca, podstava: ži to; ž i t en , -na, -no, podstava ž i to; s ušeč ,
podstava: s ah; 3. glagol, n. pr. vodi l o od glagola v odi - t i ;
z i j a- l o od z i j a- t i ; vodni k od vod-iti.
Koren je tista prvina, iz katere so nastale vse sorodne
besede kakega jezika.1
§ 287. Ako primerjamo med seboj besede, ki so nastale iz
i s te g a korena, dobimo pr vo t n i pomen kake besede (po-
menoslovje, semasiologija).
Besedoslovje uči, kako se izvajajo posamezne besede z raz
ličnimi pr i ponami (izvor besed po izpeljavi). Poleg izpeljave
nastajajo slovenske besede tudi po podvo j i t v i in s e s tavi . 8
1
Ako primerjamo sorodne besede ostalih i n d o e v r o p s k i h jezikov, do
bimo p r v o t n e j š o obliko korena. Besede
vrteti
itd. so sorodne z lat. vertere
(obrniti), vertex (vrtinec; glava,
ker
jo
vrat
v r t i , pregiblje!) z nem. werden,
-warts (n.pr. vorwarts); indoevropski koren se glasi: wert- in pomeni: s u ka t i ,
vr te ti .
2 Imamo pa tudi nekaj besed, ki niso nastale na ta reden način. Take
tvorbe so n. pr.
mrčes
(nastalo iz rod.
mrčesa,
imen.:
mrkaj
[markaj], odtod pri
devnik mrčesen, -na, -no) —
vesoljstvo
(iz: vesoljen, t. j.
ves[iz]voljen
svet).
