3. načinovni, ki kažejo:
a)
na vprašanje kako? način ali
kakovost dejanja, n. pr. tako, enako, drugače; navzkriž; nalašč;
b)
na vprašanje koliko! (mero) n. pr. toliko, nekaj, nekoliko; mar
sikaj, dokaj, dosti, količkaj.
Poleg teh ima jezik tudi take prislove, ki ne pojasnjujejo
povedka, ampak njegovo vsebino, t. j. natančneje določajo misel
stavka; taki prislovi
a)
kaj potrjujejo, n. pr. da, res, gotovo, pač,
že, žeže; kajpada, seveda;
b)
kaj zanikavajo, n. pr. ne, nikakor,
nikakor ne, pač ne;
e)
izražajo dvom ali negotovost, n. pr. more
biti, morda, hm!;
č)
določajo misel v vprašalni obliki, n. pr. ali?
Opomba. Za nač i novne pr i s l ove nam rabijo skoro v s i
pr i devni ki v edninskem t o ž i l n i ku s r ednj ega s pola; n. pr.
l epo, v i s oko, g l a s no, vroče , rdeče.
Nekateri pridevniki na
-sk i
imajo prislovni pomen, kakor
s l o v e n s ki, s rbski, l a t i n ski , de j a ns ki, br a t s ki.
s em spadajo tudi s amos t a l n i š k i pr i s l ovi (edninski
in dvojinski orodniki), kakor: mahom, mahoma; kr i žem,
kr i žema; s t rahom, s trahoma; me s toma, s kokoma,
curkoma, s topoma, šparoma.
4. vzročni, ki izražajo na vprašanje zakaj? vzrok, na
vprašanje čemu? namen kakega dejanja; n.pr. z a t o, zatorej ,
torej, t edaj ; za t egade l j , zaradi tega.
Zaimenski prislovi se nanašajo drug na drugega in so tedaj
s oodnos ni (korelatlvni) pr i s lovi.
Po svojem pomenu so: vp r a š a l n i , oz i ra l ni , kaza l ni
in nedol očni . Pregled:
vprašalni oziralni
kazalni
nedoločni
krajevni
kje?
1
kam?
kod?
kjer
kamor
koder
tu, tam
tja
tod
kje, nekje,
povsod, drugje
kam, nekam,
nekod
časovni
kdaj?
doklej?
kadar
dokler
tedaj
sedaj
dotlej
kdaj, nekdaj,
nikdar, nikoli
načinovni kako?
koliko?
kakor
kolikor
sicer, tako
toliko
kako, nekako
nekoliko
vzročni
zakaj? [zakar]
zato
zatorej
.
10
*
