Prislovi so po izvoru:
1. Zaimenski, ki izhajajo iz kakega zaimka, n. pr.
soseb.
2. Imenski, ki izhajajo iz kakega imena,
a)
iz pridevnikov,
n. pr.
zelo, malo, mnogo, visoko
itd.;
b)
iz samostalnikov, n. pr.
mahoma, križem, strahoma
itd.
3. Glagolski, ki izhajajo
a)
iz deležnikov, n. pr.
grede, skrivaj,
rekoč, všeč
(= deležnik: v[o]ščeč);
b) iz
drugih glagolskih oblik,
n. pr.
morebiti, menda
(iz: menim da),
baje, bojda
(iz: bajo da,
od glagola: bajati),
češ
(iz: hočeš),
pre
(iz: prave, pravijo).
§ 269. Predlog (prepozicija) izraža razmerje, ki ga ima
kak samostalnik do povedka glede na kraj, čas, način in vzrok.
Veže se z enim, dvema ali s tremi skloni in stoji pred samostal
nikom, s katerim se veže.
Predlogi so bili od začetka prislovi, ki se niso vezali s skloni;
do sedanje rabe in sedanjega pomena so prišli šele pozneje. Od
začetka so imeli le krajeven pomen; pomenili so kako bližanje,
družitev in oddaljevanje, okolico in nasprotje v prostoru (n. pr!
bližati se kakemu predmetu, oddaljiti se od njega; biti skupaj
s predmetom, biti okoli njega; biti zgoraj, spodaj, znotraj, zunaj
itd.). Krajevni odnosi so se pozneje prenesli na podobne razmere
časa, načina in vzroka.
Vsak predlog ima samo en osnovni pomen, ki ga je obdržal
v vseh prenosbah (metaforah) in tudi tedaj, če se veže z več
skloni. Osnovni pomen se da najbolje spoznati v krajevnih in
časovnih odnosih; v vzročnem in načinovnem razmerja je včasih
že čisto otemnel.
Z rodilnikom se vežejo:
brez, do, is , (izmed, iznad, izpod, izpred, izza),
od, s (z);
brez,
n. pr. brez konca in kraja; brez skrbi.
do
se rabi n. pr.
a)
o kraju: do konca sveta; brada
mu sega do tal; ni moči do njega (priti);
b)
o č a s u: do trde
noči; do današnjega dne;
c)
kaže razmerj e: kaj imaš do
mene; ljubezen do domovine; trd do ubogih;
č)
kaže kako smer:
do staršev sem pisal; imam prošnjo do vas ;
d)
v pomenu
razen:
Predlog.
1.
Predlogi
z
rodilnikom.
