Glagolnik.
§ 266. Glagolnik izraža dejanje v s amos t a l n i šk i obliki;
tvoril se je prvotno le od nedovr šni h glagolov, n. pr. cvrt - j e,
pet - j e, č e š čenj e , s edenj e , l e žan j e , bahanj e , vr t enj e ,
prenav l j anj e , preroj evanj e. Zdaj se tvori tudi od do
vršnih glagolov, n. pr. navduš enj e , us mi l j enj e , pos v e
čenj e itd.
Pravega dovr šnega glagolnika nekdanja slovenščina ni
imela, zato si je pomagala:
a)
z nedovr šnimi glagolniki tudi tam, kjer si mislimo
dejanje dovršeno; taki glagolniki so: darovanje, povzdigovanje
(pri maši), odpuš čanj e (grehov); pos ve č e van j e (mašniško);
b)
š samostalniki na
tev, ba, nja, ek,
l
jaj, lo,
ki pomenijo
kako
dejanje,
n. pr. poj a s ni l o (od dovršnika: pojasniti), na
znani l o , opravi l o; dogodek, naredba, dovol i t ev.
Členki.
§ 267. jČlenki (partikule) se imenujejo nepregibne besedne
vrste. Nekdaj so bili tudi členki, vsaj po večini, pregibni, pa so
okrneli, t. j. pregibne vrste so se ohranile le v kaki posamezni
obliki in so postale tako nepregibne. Nekaj takih oblik je še
zdaj spoznati, n. pr. kr i žem, mahom (orodnik ednine), ven
(tož. edn.), vne (mest. edn.), bodi (velelnik od glagola biti),
okol i (iz
o
in mestn. edn. k o l o : o-kole); ampak (a na opak),
namreč (na ime reči), pr e (3. oseba množ. = prave, t. j. pravijo),
češ (hočeš od hoteti) itd.
Nekateri členki se rabijo kot prislovi in predlogi, n. pr.
na,
kot predlog:
grem na polje,
kot prislov krepi pomen pridevnikov,
n. pr.
nagluh
;
enako
po,
kot predlog:
grem po polju,
kot prislov:
po dva in dva so šli;
enako
o
itd.
Členki se dele v členke (v ožjem pomenu besede), v prislove,
predloge in veznike.
Nekateri členki se rabijo samo zato, da krepe pomen besede,
h kateri se postavljajo; nekateri pomena ne spreminjajo, drugi
pa se kot nesamostojne besede vežejo z zaimki (navezki).
1. Pomen krepe sledeči kazalni členki:
a)
le;
ta-le, tega-le, le-ta, le-oni, le-onega; teh malih le; tako
recimo le
(Murko);
Breznik: s lovenska slovnica. 4. izd.
10
