62
oblike: je g a , j emu itd. žive še med štajerskimi in ogrskimi
Slovenci in med nekaterimi Dolenjci, v pisni slovenščini pa jih
ne rabimo več.
b) Namesto prvotnega moškega tožilnika i v jednini nam
služi rodilnikova oblika: n j e g a , ga. Le za predlogi seje ohranil
stari i, na pr. z an j (= za n j e g a ) ; p onj, nan j , v an j .
p r e denj , č r e z en j , obenj itd.
Namesto prvotnega srednjega tožilnika je v jednini nam
rabi navadno rodilnikova oblika njega, ga, izvzemši za predlogi;
na pr. ponje (= po njega), zanje, nanje, vanje itd. Na pr. Čaša
tvoja je življenje tvoje; vlivaj vanje vsak dan dela dobra. (Aškerc.)
Istotako rabimo v množini namesto prvotnega tožilnika je
skoro izključno rodilnik jih, kadar zaimka ne naglašamo. Kadar
pa zaimek poudarjamo, govorimo in pišemo prvotno obliko nje;
na pr. Samo nje sem videl; grem med nje; po nje (ponje); črez nje;
za nje (zanje). — Kje imaš knjige? — Pozabil sem j i h doma. —
Idi po n j e !
c) Zraven prvotnega dvojinskega rod. in tož. n j i j u nam
služi češče skrčena oblika n j u ; na pr. Potlej n ji ju je poročil
grajski pater. (Preš.) — Jok si briše, ko vidi v tako žalost nju
vtopljena. (Preš.)
§ 133.
Kadar hočemo z večjo določnostjo pokazati na kako
osebo, nam rabi zaimek s am, s ama , s amo , ki jači zaimke in
druga imena na pomenu; sklanja se kakor pridevnik. Na pr.
Lenuh sam sebi čas krade. (N. pr.) — Kdor se z ošabnikom pajdaši,
ta se sam poošabi. (Ravn.)
2. Svojilni zaimki.
§ 134.
S v o j i l n i (posesivni) zaimki kažejo, č i g a v a je
oseba ali stvar, o kateri govorimo. Obrazijo se od osebnih za
imkov in so ti-le:
a) prve osebe:
moj, moja, moje,
najin, najina, najino,
naš, naša, naše.
b) d r ug e osebe:
tvoj, tvoja, tvoje,
vajin, vajina, vajino,
vaš, vaša, vaše.
c) t r e t j e osebe:
njegov, njegova, njegovo,
njen, njena, njeno,
njun (njijin), njuna, njujio,
njihov, njihova, njihovo.
d) p o v r a t n i za vse osebe:
svoj, svoja, svoje.
e) v p r a š a l n i :
čigav, -a, -o, ali č i j , -a, -e.
