54
60 šestdeset
300 tri sto
70 sedemdeset
400 štiri sto
80 osemdeset
500 pet sto itd.
90 devetdeset
1.000 tisoč
100
sto
2.000
dva tisoč
101 sto in jeden
3.000 tri tisoč itd.
102
sto in dva itd.
10.000
deset tisoč
200
dve sto
1,
000.000
milijon.
§ 118. a) J e d e n , j e dn a , j edno — en, ena , eno se
sklanja kakor pravi pridevnik in se sklada s svojim imenom v
sklonu, številu in spolu; na pr. Z jedno roko daje, z dvema jemlje.
(N. pr.) — Jeden (en) krivičen vinar deset pravičnih sne. (N. pr.)
Opomba.
Isto velja tudi o besedah noben, nobena, nobeno (nobeden)
in ni j e den, n i j e dn a , ni j edno ; na pr. N o b e n a pesem ni tako dolga, da
bi je ne izpel. (N. pr.) — Nobene zime volk ni izjedel. (N. r.) — No be d en
se ni padel učen iz nebes. (N. r.)
b) D v a , o ba (za moški), dve, o b e (za ženski in srednji
spol) sklanjamo v dvojini tako-le:
Im.
dva, dve,
oba, obe,
rod.
dveh,
obeh,
daj.
dvema,
obema,
tož.
dva, dve,
oba, obe,
mest. pri dveh,
obeh,
orod. z dvema,
obema.
Skupek oba dva, obedve sklanja navadno le drugo besedo,
kakor rod. ob a dve h ali obedveh , pa tudi: obeh dveh.
Na pr. Osedlaj brž dva konjiča, tako hitra ko dva ptiča.
(N. ps.) — Dvema pastirjema volk laže ovco ukrade kot jednemu.
(N. pr.) — Če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. (N. pr.)
c) Trije, šti rj e (za moški), tri, šti ri (za ženski in srednji
spol) se sklanja v množini:
Im.
trije, tri,
štirje, štiri,
rod.
treh,
štirih,
daj.
trem,
štirim,
tož.
tri,
štiri,
mest. pri treh,
štirih,
orod. s tremi,
štirimi.
Na pr. Kjer sta dva, ali kjer so t r i j e v mojem imenu, tam
sem jaz v sredi med njimi. (Met.) — Žena hiši t r i ogle drži, mož
