48
Opomba.
Jednako je tudi z
a,
ki v dvozložnicah na -ek in -en včasi na
domešča e, na pr. s l a d a k, s l a dk a , s l a dko ; t e ž a k, t ež ka, težko (ne:
teška, -o); mo č a n, močna , močno; b o l a n, bo l na , bolno.
§ 104. Goltnika k, g se izpreminjata za samoglasniki pred
naslednjim l, v jednini tudi pred e, včasi v sorodne sičnike c, z;
na pr. Ne obračaj od uboz i h očij. (Ravn.) — Kadar vidiš na-
zega , obleci ga. (Ravn.) — Z ve l i c imi gospodi ni dobro črešenj
zobati. (N. pr.) — Skrbi in huda leta more uboz’ga kmeta. (Preš.)
— Tac’ga; globoc’ga. (Preš.)
Opomba.
To mehčavanje goltnikov se sploh opuščaj v pisavi, ker je le
opravičeno: a) v jedninskem me s t n i k u moškega in srednjega spola (velicem ),
b) v množinskem moškem i me no v a l n i ku (velici) c) v jedn. daj. in mest.
ženskega spola ( vel i ci ali vel icej ), in d) v ženskem in srednjem dvoj. i me
no v a l n i ku (velici).
§ 105. Stara i me n s k a , t. j. samostalniški jednaka sklanja
tev nedoločnih pridevnikov se je ohranila v slovenščini le še za
moški spol v jedninskem imenovalniku (§
100
.). V ostalih sklo
nih se pregibljejo dandanes vsi pridevniki po sestavljeni sklanjatvi,
katera se je izobrazila iz imenske s tem, da se je pritikal samo-
stalniškim sklonom stari zaimek i, j a , je ; na pr.
1
. lep + i,
2
. l e p a + j e g a , 3. l epu + j e m u itd. Prvotne polne oblike pa
so se sčasoma obrusile in v današnje skrčile.
Opomba.
Ostanki stare imenske sklanjatve nedoločnih pridevnikov so:
a) r od i l n i k i : zdavna, oddavna, zlepa, zviša, skratka, domala, dosta (= do sita),
zaprva, zarana, zla itd. — b) d a j a l n i k i : kdobru, kljubu, kmalu, blizu itd. —
c) me s t n i k i : pomalu, nanagli itd. Na pr. Nočem z l e p a se podati. (N. ps.)
— Z ml ad a se trn ostri. (N. pr.) — Ne reče mu d o b r a , ne želim ti z l a ,
to ne bo kdobru. (N. r.) — Vse bi z n o v a dobro bilo. (Valj.)
§ 106. Pridevnika rad in n e r a d imata le imenovalnike
vseh spolov in števil; nekateri pridevniki pa se celo ne sklanjajo,
kakor na p a k , peš , res , s ov r a ž , navadno tudi všeč in žal,
in še nekaj tujk. Na pr. Brat r a d čita, sestra r a d a moli, dete
r ado spi. Bratje r a d i čitajo, sestre r a d e molijo, teleta r a d a
skačejo. — L in tek beseda ne preseda. (N. pr.) — Vsi drugi svatje
so mi vš eč. (N. ps.) — Solz v nobenem ni očesu, ž a l besede v ustih
ni. (Preš.) — Ža l e misli v srcu ni. (Preš.) — Dobil v odgovor
la z-besede. (Valj.) — Ošabnikom so s o v r a ž Bog in ljudje. (Trub.)
— Luterš -vera. (N. r.)
P r a v i , -a, -o je pridevnik, p r a v pa prislov; na pr. Ta
denar ni p r a v i . — Ta roka je p r a v a . — P r a v mu je. —
P r a v je tako. — Suknja mi ni prav .
