(indikativom) za sedanji čas ali pa s pogojnikom za preteklost. Le
p ri glagolu
biti
imamo namesto sedanjega časa prihodnji čas:
naj
bo, naj bova, naj bosta, naj bomo, naj bodo!
Vsak pravi želelnik
se nanaša na dejanje, ki sega v prihodnost, zato pravega želelnika
za preteklost biti ne more; to, kar je v preteklosti ostalo želja, je
v sedanjosti neresnično (irealno), zato izraženo s preteklim po
gojnikom. Nedovršni glagoli v želelniku imajo sedanji in prihodnji
pomen;
pusti ga, naj j e,
pomeni:
naj dela naprej, kar že sedaj dela;
torej sega iz sedanjosti v prihodnost;
ju tri naj se vsi spominjajo
naše osvoboditve
— tu ima nedovršnik prihodnji pomen. Želelnik
nima oblik za 2. os. edn., dv. in množine, nadomestuje jih velelnik
ali pogojnik. Vendar so v nekih zvezah tudi mogoče: kaj
naj storiš,
me vprašaš. Ali
naj vrnete
knjigo? Niste vedeli, kaj
naj naredite.
Ukazal je, naj
ne hodite
več kosit.
Zanikani želelnik se dela iz nedovršnih in dovršnih glagolov,
podobno kakor velelnik. V vprašalno želelnem stavku
ali naj
lahko
izpustimo.
Ednina
naj delam naj bom
naj bo
1
.
2
.
3. naj dela
Dvojina
S e d a n j i č a s
naj delava bova
naj delata bosta
Množina
naj delamo bomo
naj delajo
bodo
1. naj bi bil delal
2
. —
3. naj bi bil delal
P r e t e k l i č a s
naj bi bila delala
naj bi bili delali
naj bi bila delala
naj bi bili delali
2. Kaj
naj napišem
na ta prazni list, da ostane, kakor bil je,
bel in čist? Ali
naj
ti
pošljem
prepis? Vprašal je, kdaj
naj pride.
Ni vedel, kako
naj
to
naredi.
Kdo
naj gre
?
Ukazal mu je,
naj
ne
hodi
več delat. Saj sem mu branila,
naj
ne
hodi
v takem z doma. Terjal ga je,
naj
mu koj vse
plača.
Prosil
ga je, naj
pride
kosit. K rjavlja so vabili,
naj prisede.
V prvem odstavku stoji želelnik v 1. ali 3. os. edn. v glavnih
in odvisnih stavkih in nadomešča velelnik. V drugem odstavku stoji
v odvisnikih, ki izražajo velelnike v odvisnem govoru.
247
