III. Po s l e d i č n i odv i sni k . 1. Analiziraj:
Bilo je (tako) mraz,
da je drevje pokalo.
bilo je (tako) mraz (A)
↓
kako?
da je drevje pokalo (a)
prisl. odv. n. (posledični)
Prislovni odvisnik
da je drevje pokalo
izraža posledico dejanja
v glavnem stavku.
Odvisnik, ki nadomešča prisl. dol. n. in izraža posledico deja
nja v glavnem stavku, se imenuje po s l e d i č n i odv i s n i k (konse-
kutivni stavek).
2. Lipa otrokom gorke večerje je dala,
da
so zasmejala se
drobna jim lica. Mati
tako
ljubi svojega otroka,
da
ga ne more
pozabiti. Nenadoma je treščilo s strahovitim pokom,
tako da
smo
se nehote vsi ozrli. V sobici je bilo
toliko
ljudi,
da
ni bilo mogoče
vanjo. Ne morem si kaj,
da ne bi
tudi jaz spregovoril. Preveč ga
je razjezil,
da bi
mu mogel odpustiti.
Posledične odvisnike vežejo z glavnimi stavki posledični vez
niki. V glavnem stavku pa morejo stati kazalni načinovni prislovi.
Te seveda lahko izpuščamo.
IV. D o p u s t n i odv i sni k . 1. Analiziraj:
Sv. Jakob zori žito,
četudi (čeprav, dasi) se sonce kuja.
Sv. Jakob zori žito (A)
↓
kljub čemu ?
četudi (čeprav, dasi) se sonce kuja (a)
prisl. odv. n. (dopustni)
Odvisnik nadomešča prislovno določilo načina. Ob kujanju
sonca bi pričakovali, da žito ne bo zorelo. A žito vendar zori.
Kujanje sonca ga ovira, mu nasprotuje, vendar ga pa dopušča.
Prislovni načinovni odvisniki, ki dopuščajo to, kar glavnemu
stavku nasprotuje, se imenujejo d o p u s t n i o d v i s n i k i (kon-
cesivni stavki).
312
