V odvisnem govoru uvaja pripovedni stavek veznik
da,
včasih
okrepljen s
češ.
V nadaljnjih stavkih se veznik lahko ponavlja ali
opušča.
Odvisni govor povzema vsebino premega govora. Temu ustrezno
se spreminjajo osebe in zaimki. Časi ostanejo nespremenjeni.
3. Pri obedu sem vprašal ženske: »
Zakaj ste ubile lisjaka?«
Pri obedu sem vprašal ženske,
zakaj so ubile lisjaka.
Talec je vrgel s krvjo namočeno suknjo častniku v obraz:
»Ali se še niste napili
naš e
krvi?«
Talec je vrgel s krvjo namočeno suknjo častniku v obraz, češ
ali se še niso napili
n j i hov e
krvi.
V odvisnih vprašanjih se veznik
da
ob vprašalnih zaimkih in
prislovih lahko opušča, vedno se opušča pri
ali.
Na koncu odvisnega
vprašanja ne postavljamo vprašaja, marveč piko. Kadar glagol
napovednega stavka ni izrazita napoved govora, radi postavljamo
v odvisnem govoru veznik
češ.
4. »Ne žaluj!«
je Pavel prigovarjal materi,
»pomisli na druge!«
Pavel je prigovarjal materi, (da) n a j
ne žaluje,
(da) naj
po
misli na druge.
Dekle je reklo:
»Ne glej
me
tako žalostno, domov i na , nikar
se ne jokaj ob slovesu!«
Dekle je reklo domov i n i , (da) na j j
e ne gleda tako žalostno,
(da) naj
se nikar ne joka ob slovesu.
Velelnik premega govora nadomeščamo v odvisnem govoru z
želelnikom in veznikom
da
ali brez njega. Namesto klicaja stavimo
piko. Samostojni stavki premega govora se v odvisnem pogosto
spajajo v priredje. Ogovore in zvalnike iz premega govora pre
nesemo v napovedni stavek odvisnega govora.
318
