M e d m e t .
§ 307. Medme t i so besedice, katere naznanjajo dušne
o b č u t ke (žalost, radost, začudenje itd.) ali katere posnemajo
naravne glasove. Medmeti stoje na začetku, sredi ali na koncu
stavka in niso v slovnični zvezi z drugim govorom.
N. pr.
Oj
dol i , dol i , k r a l j i č ml ad, nev e s t a ti je
upl enj ena,
oj
Zo ra ti je ugr ab l j ena . —
Joj,
kam bi del?
— „
I
, kjer si vze l!“ —
Oh,
to teži. (Ašk.) — Urno c epe c
i zpod rok,
pika poka, pika pok!
(Vilhar) — In
udri, udri
,
klop,
klop, klop
napre j l e t e l i so v k o l o p. (Preš.)
1. Najnavadnejši medmeti so:
a, ah, ha, aha; o, oh, oj, joj,
o jo j; hm, hu; no, f e j ; juhe; ura; pst, hej, oho; huš
,
pač, pika,
pok, tresk.
2.
Kakor pr i s t ne medme t e rabimo včasi tudi kr at ke
i zr eke in v zk l i ke brez vsake slovnične zveze z drugim go
vorom; n. pr. Nismo se še,
hvala Bogu,
spozabili tako daleč,
da bi,
Bog ne zadeni,
ne vede l i , kaj je vaše in naše.
Taki vzkliki in izreki so n. pr.:
Čuj, čujte; lej, lejte no;
hajdi, hajdite. Za Boga, Bog da je, Bog bodi zahvaljen, Bog ne
daj; pri moji veri; bes te lopi, bes te plentaj; raca na vodi.
