Pridevniška beseda

Pridevniška beseda je besedna vrsta, ki združuje tri skladenjsko sorodne kategorije, in sicer:

• pridevnike: velik, debel, vroč, rdeč, očetov, sestrin, moj, prvi, slovenski …
• pridevniške zaimke: naš, njihov, kateri, kakšen, takšen …
• števnike: deset, sto, drugi, četrti, prvo, osmero, osmeren …

Pridevniške besede so tipično pregibne in se spreminjajo glede na spol, število in sklon.

 Pri moškem spolu pa se dodatno spreminjajo še:

• v imenovalniku in tožilniku ednine glede na določnost: »velik stol« proti »veliki stol« in
• v tožilniku ednine glede na živost: »Gledam velik stol.« proti »Gledam velikega medveda.«

Skladenjsko največkrat nastopajo kot prilastki, običajno na levi od jedra, ki se ujemajo s samostalnikom v jedru v sklonu, spolu in številu: velika miza, velike mize, sočna pomaranča, sočne pomaranče …

Lahko so tudi povedkova določila, ki v povezavi z glagolom »biti« ali pa tudi »postati« določajo osebek.

Tudi tukaj se mora povedkovo določilo z osebkom ujemati v sklonu spolu in številu: »Miza je velika«, »Mizi sta veliki«, »Miha je postal velik.«, »Metka je postala velika.«.

Nekatere pridevniške besede pa lahko uporabljamo tudi kot povedkove prilastke.

Povedkovi prilastki vsebujejo dodatno razlago, na kakšen način osebek nekaj dela. Na ta način so malo podobni prislovnim določilom, razlika pa je, da gre za pridevnike in se morajo torej spet ujemati z osebkom: »Miha je prišel bos.«, »Metka je prišla bosa.«

Kadar pa gre za prislovno določilo, se pa ta ne spreminja: »Miha je previdno prišel.«, »Metka je previdno prišla.«