271
2. p r e s t opne :
ab ab cd cd
.
.
.
Sami so razmajali se zvonovi
a
v ta lepi dan,
b
kot golobice v solncu jim gl asovi
a
hite čez plan.
b
Župančič.
3. o k l e p a j o č e :
abba . . .
Komur pevski dah sem vdi hni l, a
z njim sem dal mu pesmi svoje;
b
drugih ne, le te naj poje,
b
dokler da bo v grobu vtihnil.
a
Prešeren.
4. z ap l e tene :
abccbaa . . .
Pač dolgo, težko smo čakali ,
a
o vigred, da prisiješ
spet;
b
razpada zdaj snežena
halja,
c
pred nami zemlja se
razgalja
c
iz nje za cvetom sili
cvet
b
in kal odpira se ob kal i ,
a
kar dolgo, težko smo čakal i.
a
Medved
(Pomladanska).
5. p r e t r g an e (med rimami je vrsta brez rime):
Kuj me, življenje, kaj!
x
Če
sem kremen, se razi skrim,
a
če jeklo, bom pel,
y
če steklo — naj se zdrobim,
a
Župančič.
§
12.
Včasi nahajamo namesto prave ali čiste rime
aso
nanco
in
aliteracijo.
Asonanca nastane, kadar se ponavljajo
isti samoglasniki, aliteracija pa, če se ponavljajo isti s o
g l asnik i .
Enozložne asonance imenujemo krepke ali moške, n. pr.
noč, mož, zor, kos
itd., dvozložne pa mehke ali ženske , n. pr.
oblake, kraje, domače, poslane
itd.
Krepke ali moške asonance nahajamo pogosto v naših
narodnih pesmih; uporabljajo jih tudi novejši pesniki. N. pr.
Čul sem vdovice jok:
Hamburk, Hamburk! kliče zvon . . .
„Moj Mate, jo, moj Mate!“
Tam ji v smrt omahnil je sin,
Pel je veliki zvon —
solze nobene bilo ni za njim,
„Moj Mate, jo, moj Mate!“
znamenja ni za grob njegov.
Župančič
(Duma).
