117
Nekateri pridevniki na
-ski
imajo prislovni pomen, kakor
slovenski, nemški, latinski, francoski, dejanski, bratski. —
Krivo je:
po slovenski, po laski govorimo,
namesto
po slovensko, po laško,
ali
slovenski, laški govorimo
.
Prislovi na
-ski
so množinski orodniki
v imenski (nedoločni) obliki
(slovenski — s travniki).
Semkaj spadajo tudi samostalniški prislovi (jedninski in
dvojinski orodniki), kakor
mahom, mahoma; križem, križema;
strahom, strahoma; mestoma
(stellenweise);
skokoma, curkoma,
stopoma, šparoma, vekoma (od vekomaj do vekomaj)
itd.
Na pr.
Kjer se botrina krega, zemlja križem poka.
(N. pr.)
—
Kar je preveč, se s kruhom ni dobro.
(N. pr.)
— Veliko se imajo
ljudje
,
le dosti nikoli.
(N. pr.)
— Visoko letal
,
nizko padel
.
(N. pr.)
—
Majhen lonček hitro vzkipi.
(N. pr.) —
Ali verujeta ? To je da.
(Ravn.)
4. PrislovU k i znacijo vzrok.
§ 199.
Vzročni prislovi izražajo vzrok kakega dejanja
in so ti-le:
Vprašalno:
zakaj? čemu ?
— Oziralno:
zaradi česar.
zato, zatorej, torej
zategavoljo, zaradi tega
tedaj
zategadelj.
Na pr.
Bog nam ne pošilja tug in nadlog vselej le zato, da
bi nas ponižal, ampak dostikrat zato, da nas povzdigne.
(BI.)
Stopnjevanje prislovov.
§ 200.
Prislovi se ne pregibljejo v govoru, kakor imena in
glagoli, po sklonih, osebah, številih ali časih. Ker pa določujejo
prislovi tudi kakovosti, ki jih same ob sebi ali v višji ali v nižji
meri pridevamo stvarem ali dejanju, zato je kakovostnim pri
slovom lastno tudi stopnjevanje, kakor pravim pridevnikom za
srednji spol; na pr.
lepo — lepše, najlepše; visoko — više, najviše,
vseviše; lahko — laže; dobro
—
bolje (boljše), najbolje
(besser —
am besten);
bolj
—
najbolj
(mehr — am meisten);
mehko
—
meče,
mehkeje; često — češče
itd.
Vrh tega si še pomni:
blizu: bliže, najbliže;
kmalu: prej, poprej;
daleč: dalje, najdalje;
malo, majhno: manj, najmanj;
brž: prej, najprej;
veliko: več, više; največ, najviše.
