po katerem se besede vrste. Pri besednem redu ločimo dvojno
stavo: prosto in stalno. Prosta je stava tedaj, kadar besede same
po sebi nimajo določene stave, temveč jo določa pomen stavka.
Stalno stavo imenujemo tisto, po kateri imajo besede stalno mesto
v stavku, n. pr. naslonke in prilastki. Takih stavčnih členov ne
moremo po svoji volji razvrščati.
Prosta stava
Besedni red je določen s stavčnim poudarkom, to je s tisto
besedo v stavku, ki nosi misel stavka in ki je zaradi tega najkrepkeje
poudarjena.
1.
Bil je imeniten grof. Ta grof je šel
v
Gorjance na lov. Spremila
ga je velika družba prijateljev in lovcev. Grof ugleda medveda in
skoči za njim. Medved šine
v
goščavo, grof za njim. Medveda zmanjka
in grof vidi, da je
v
neznanem kraju.
Kadar stavek izraža novo misel, ki ni obsežena v prejšnjem,
je stavčni poudarek v stavku samem, torej neodvisen. Če bi v
pripovedovanju kaj preslišali in potem vprašali, kam je šel grof
ali kaj je ugledal, bi bila stava drugačna, ker bi bila odvisna od
misli v prejšnjem stavku:
V Gorjance je šel; medveda je ugledal.
To bi bil odvisni stavčni poudarek.
2.
Martin je bil na semn ju . Kje, praviš, da je bil? Na s em
nju je bil Martin.
—
»Čemu pa nam bo koleselj?« vpraša oče. »Ko
n jič k a bom kupil,« je dejal sin. Sin je dejal, da bo kupil k o n jič ka .
Neodvisni stavčni poudarek stoji šele tedaj, kadar ga pred njim
stoječe besede toliko pojasnijo, da ga narede umljivega; največkrat
stoji proti koncu ali prav na koncu stavka. Odvisni stavčni poudarek
navadno stavek začenja, druge besede stoje za njim. Nepoudarjene
in manj poudarjene besede se vrste okoli stavčnega poudarka v
redu, kakor so odvisne od njega. Če so glede na stavčni poudarek
v enaki odvisnosti, imajo med seboj poljubno stavo.
Pomni.
Nikoli ni šel mimo
,
da bi ne bil klobuka snel
,
kolena vripognil
,
oči kvišku
povzdignil ter iz srca zdihniL Lep je Blegoš! Na vrhu je v senci
,
po bregovih pa ga sonce
obseva.
V teh in podobnih primerih je stava pravilna, ker je stavčni poudarek na
glagolskem dejanju.
329
