212
Sploh znana Vaša plemenitost, prijaznost in dobrotljivost,
daje mi srce, da se do Vas obrnem . . .
Dovolite, prečastiti gospod, da Vam pišem in razodenem,
kar . . .
Zelo mi je žal, da ne morem izpolniti želje, katero mi
razodevate v svojem cenjenem listu . . .
Zanašaje se na Vaše pravičnost, drznem se, Vam, preblago-
rodni gospod, vestno in odkritosrčno razložiti dogodek, ki . . .
Koliko srečo uživam, imajoč tako dobrega in zvestega
prijatelja . . .
c)
Govo r zapopada glavno reč, o katerej se piše.
Misli naj se izrazijo jasno, določno in v lepem redu.
Pri odgovorih misli lahko slede v istej vrsti, v
katerej jih kaže pismo, na katero se odgovarja.
d)
Za v r š e t e k se podaje najbolje iz tega, kar
list obsega; lično naj se vjema in veže z vsem pis
mom. Če se pa tako ne more, odločiti je završetku
poseben odstavek.
Pisma znancem in prijateljem končajo se navadno
tako le:
Bodi zdrav! Z Bogom!
Tebe in Tvoje prisrčno pozdravljajo, sem Tvoj . . .
Tebi in Tvojim vsega dobrega želeč, ostajam Tvoj . . .
Bodi mi zdrav in ne zabi svojega zvestega . . .
Bodi prepričan, da Ti je srčno udan Tvoj . . .
Z Bogom! Kmalu razveseli z odgovorom svojega . . .
S Teboj žaluje Tvoj pravi prijatelj . . .
Bog daj, da bi se kmalu na bolje obrnolo. To iz srca
želi . . .
Tvoje prijateljstvo mi je porok, da gotovo uslišiš prošnjo
svojega . . .
Bodite zdravi, veseli in tako srečni, kakor želi Vaš . . .
Bog Vas varuj in daj Vam učakati veselja nad . . .
Zdravstvujte!
