211
1.
a)
V ogovo r u imenujemo osebo, katerej je
list namenjen, z oznamenilnimi besedami, — dajemo
ji nas l ov. Za prijatelje in znance se take besede
lahko najdejo (dragi, dobri, ljubi, preljubi, predragi
spoštovani, mnogocenjeni, preljubljeni — srečni, ža
lostni, ubogi, skrbni, prizanesljivi prijatelj); drugače
pa je, kedar se piše tujim, starejšim, višje postav
ljenim in sploh takim osebam, s katerimi nismo v
prijateljskej zvezi. Tu zahteva dobra olika in šega,
da jih ogovorimo z navadnimi imeni ali naslovi. *)
V listih dobrim znancem se sme ogovor vplesti
tudi v prvi stavek ali pa se postavi listu na čelo;
n. pr. „Ne bi mi, dragi prijatelj, bil mogel bolje
ustreči“ i. t. d., ali pa:
„Dragi prijatelj!
Ne mi bil mogel bolje ustreči“ i. t. d.
V drugih pismih stoji ogovor vselej nad prvo
vrstico, in sicer tem višje, čim višja je oseba, katerej
se piše.
b)
Uvod navadno pove priliko ali vzrok, zakaj
pišemo. Pri prijateljskih listih to ne dela take težave
kakor pri drugih, zlasti do tujih in višjih oseb.
Nekateri uvodi bi se morda tako le glasili:
Imam čast, naznaniti Vam . . .
Veseli me, da Vam morem ugodno odgovoriti na Vaš
cenjeni list . . .
Nadjaje se, da ustrežem Vašemu blagorodju, nazna
njam , . .
Ne zamerite, da Vaše naročilo tako kasno izvršujem . . .
*) Poglej „Naslove“ stran 224.
14
*
