izrazito v smer živega jezika. To pot sta mu utrdila Anton Breznik
in France Ramovš, po njej so šli novejši pisatelji, zlasti mojstra
našega jezika Ivan Cankar in Oton Župančič. Slovenski knjižni
jezik se je lepo razvil po letu 1918, ko se je uveljavil v vseh panogah
javnega življenja, zlasti pa po osvoboditvi 1945, ko se je njega raba
še bolj razširila z novim družbenim in kulturnim razmahom. Za
vodilo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti oskrbela Slo
venski pravopis z obširnim pravopisnim in pravorečnim slovarjem
l. 1950, v drugi izdaji pa l . 1962.
Takšen, kakršen je, se naš knjižni jezik ne sklada z nobenim
narečjem, ne s preteklim ne sedanjim, je pa kljub temu živ orga
nizem. Druži v enoten narod vse Slovence, naj že prebivajo kjer
koli. Ni plod znanstvenega dognanja, ker je umetno ustvarjeno
narečje višjega reda. Razvoj mu določa ne samo ljudski govor,
marveč tudi raba najboljših pisateljev. Zatorej ni enovit, temveč
zvarjen iz različnih sestavin. V sebi hrani namreč sledove dvakrat
nega odklona od protestantske podlage. Obakrat se je vrnil v
prvotno strugo, prvič z Japljem, drugič s Škrabcem, vendar mu
je vsak odklon vtisnil neizbrisne sledove.
L iterarno razvit jezik — in tak je naš slovenski — je prvo
vrstna ku ltu rna vrednota; je živa, od sto in sto umov in vekov
pregnetena snov, kakor je to lepo povedal Oton Župančič, eden
največjih mojstrov slovenske besede: »V slovenščini je shranjena
vsa skrb in gorečnost naših reformatorjev, ves up in strah P re
šernov, vsa šegavost mladega Levstika in grčavost njegovih po
znejših let, eleganca S tritarjeva, otožnost Gregorčičeva, borbenost
in tišina Cankarjeva, jecljanje Aleksandrova, melodioznost Ket
tejeva.«
Pravilno izreko knjižnega jezika določa pravorečje. Vsak omi
kan narod ima svoj zborni govor, saj je le-ta bistven del njegove
kulture in poroštvo njegove enotnosti.
T rubar je kljub pomanjkljivemu črkopisu skušal pisati, kakor
je govoril, pri njem se govorjena beseda še ni ločila od pisane. Toda
že v naslednjem stoletju sta moderna vokalna redukcija in prehod
trdega i-a v soglasniški
u
pripeljala do velike neskladnosti med
govorom in pisavo: pravopis je postal zgodovinski. Kake enotne
izreke še ni bilo, kakor nam izrečno izpričujejo mnogi pisci. Vsakdo
je izgovarjal po svojem narečju, čeprav je skušal pisati po Bibliji.
Tako je ostalo do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tak rat se je
slovenščina že toliko uporabljala v javnem življenju, da se je začu
8
