ustaljen pravopis, nesluten razmah lepe knjige. A kmalu je čudna
zaslepljenost jela poniževati slovenski joeik v narečje in ga trpati
z neslovenskimi besedami. Uspela ni, kako bi neki! A jezik je pri
tem trpel škodo, narod pa trošil moči za nepotreben boj. In moči
so bile potrebne za tisto, kar je prihajalo. Na obzorju je vstajal
vihar, ki ga svet še ni videl strahotnejšega. Znova se je postavilo
vprašanje: biti ali ne biti. Sovražnik je hotel izpodkopati korenine
našemu življu, iztrebiti ljudstvo in jezik. A glej: ko je prihrula
vihra, se narod ni uklonil, prvič v slovenski zgodovini je ponosno
vrgel zavojevalcu v obraz: streti me moreš, ukloniti n ik d a r...!
Tako smo navsezadnje gospodarji na svoji zemlji. Upajmo, da je
bila to zadnja v dolgi vrsti preizkušenj. Zares čudovita zgodba o
majhnem narodu, ki ni hotel umreti. »Močan si, o slovenski narod!
Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi
dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa,
tisočkrat ranjen, v trp ljen ju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod
težko sovražno pestjo in praviš: Nikarte, ta burka je stara že
tisoč let!«
Vsak omikan narod si ustvari knjižni jezik, posodo, ki vanjo
izliva čustva in misli, da se ne izgube, marveč ohranijo poznejšim
rodovom. Danes se nam vidi naravno in samo ob sebi razumljivo,
da imamo prav takšen in ne drugačen knjižni jezik, a njegova
zgodovina nas pouči, kako dolg in težaven je bil razvoj. Jasno je,
da mora začetnik knjižnega jezika zajeti svojo domačo govorico.
Ni pa dovolj, da sam uporablja ita jezik; za njim morajo povzeti
pisavo se drugi, da postane občna raba. Zategadelj pri nas ni po
stala knjižni jezik slovenščina brižinskih spomenikov ali stiškega
rokopisa, marveč T rubarjev jezik, ker so po njem pisali vsi pro
testanti in še stoletja za njim drugi pisci.
T rubar je bil Dolenjec, doma z Raščice, zatorej je dolenjščina
postala podlaga našemu knjižnemu jeziku. Uveljavila se je tem bolj,
ker so bili poglavitni pisatelji 16. stoletja tud i Dolenjci. Vendar so
se dobro zavedali, da ne pišejo samo za ožje rojake, temveč tudi
za Korošce, Štajerce, Primorce — za vse Slovence. T rubar je pisal
fonetično, kolikor mu je dopuščal pomanjkljivi črkopis, ne da bi
ga bilo pri tem motilo zgodovinsko izročilo, pa tudi sosednja
narečja in sorodni slovanski jeziki ne. Vodilo ga je načelo, biti
razuim ljiv vsem Slovencem, ne iskati lepih, gladkih, visokih ali
neznanih besed, ne izmišljati novih izrazov, ampak ostati pri
»kranjskem« jeziku, pisati kmečko dolenjščino. Ker ni priznaval
4
