čislal; zatorej prestavljavci sv. pism a od njegove viže odstopajo in
se bližajo staršim pisarjem v jeziku in pisanju«. S tem misli na
J u rija Jap lja in sodelavce, ki so se spet naslonili na staro podlago,
to je na dolenjščino 16. stoletja, hk ra ti pa niso zanemarili novih
vplivov te r preudarno sprejeli gorenjske samoglasnike:
most, delo
namesto
must, dejlu.
Pisava je postala zgodovinska, ker so pisali
dal
za govorjeno
dau,
postala je tudi etimološka, to se pravi, da je
upoštevala izvor besedi, ker so se odločili za pisavo
odsekati, gladka,
čeprav so govorili
otsekati, glatka.
Novi način pisanja je znanstveno podprl Jernej Kopitar s slov
nico te r mu pomogel do veljave — vendar samo na Kranjskem,
zakaj Korošci in Š tajerci so sledili le obotavljaje se. Jezikovno
čiščenje v besedah, rečenicah in skladnji, začeto že za protestantov,
je močno pospešil Matevž Ravnikar, čigar jezik je bil nekaj tako
novega, domačega, da so mu po pravici vzdeli (ime očeta slovenske
proze.
Po tej veliki reform i pismenega jezika je imel le-ta ob koncu
razsvetljene dobe približno takle obraz: podlaga je ostala dolenj-
ščina 16. stoletja. Zmagalo je načelo etimološke pisave. Glasovje
16. stoletja je dobilo gorenjsko barvo te r se s tem približalo izven-
kranjskim narečjem in drugim slovanskim jezikom. Vpeljava
gorenjskega oblikovja je bila korak nazaj; k protestantskemu se
vrnemo šele po l. 1849, a ta k ra t že s popravkom po izvenkranjskih
narečjih. V skladnji in čiščenju jezika je bil dosežen velik napredek.
Knjižni jezik je bil še zmerom samo kranjski. To stanje je ostalo
prav do l . 1849. Kaže se v jeziku K ranjske Čbelice, Prešernovih
Poezij in Novic.
Po znamenitem letu 1848 se je slovenski knjižni jezik pod
vplivom ilirskega gibanja poenotil, sprejeli so ga tudi štajerski in
koroški pisatelji. Matija Majar Ziljski, poglavitni ilirec v tistem
času, sicer ni uspel s svojo umetno ilirščino, vendar mu gre zasluga,
da je razgibal duhove. Med njim in konservativnim noviškim
krogom se je izoblikoval nekako zmerno napredni krog dunajske
mladine okoli Mateja Cigaleta in Luke Svetca. Ta je pomogel do
veljave oblikam, ki so bile bliže občeslovanskim. Zmagalo je vse
slovensko načelo: k ranjski pisatelji so opustili svoje posebnosti ter
jih nadomestili s koroškimi in štarejskim i oblikami
(lovec, žalosten,
lepega, mestom, najlepši, da
namesto kranjskih
lovic, žalostin,
lepiga, mestam, narlepši, de
itd.). Te skromne novosti so povzročile
tako imenovani novooblikarski vihar. Konservativci so se nekaj časa
hudo upirali, a Novice so se kmalu vdale in si celo jele lastiti za
služenje za reformo. Na drugi stran i pa so se tudi ilirci sprijaznili
6
