s tako preobraženo kranjščino in nazadnje so bili Slovenci po treh
stoletjih združeni v enotnem pismenem jeziku. V naslednjih letih
so zlasti pod vplivom stare cerkvene slovanščine vpeljali še nekatere
novosti, npr.
videti, videl
namesto
viditi, vidil;
preglaševanje
lovcem, beračev
namesto
lovcom, beračov;
ločevanje med pred
ponama
u-
in
v-;
po vzhodnoštajerskem narečju
vrt
namesto
vert.
Nove oblike so dobile nekakšno uradno potrdilo, ko jih je Cigale
sprejel v slovenski prevod državnega zakonika. Novice so jih
udomačile v zadnji zakotni gorski vasici. Dokončno pa so jih
utrdili odlični pesniki in pisatelji v drugi polovici stoletja s tem, da
so skupni jezik močno obogatili in požlahtnili.
Gornje reforme so bile koristne, saj so zedinile Slovence
v enoten knjižni jezik. Resda so se oddaljile od protestantske pod
lage, pa so bile še zmerom skladne s slovenskim jezikom. Vendar
je umetnost odmakniti se eni skrajnosti in ne zabresti v drugo. To
se je zgodilo F ranu Levstiku. Sprva je bil poglavitna opora nove
pisave, potem pa ga je zapeljala panonska teorija, da je začel
strojiti jezik po stari cerkveni slovanščini in po etimologiji. Mož,
ki je bil v književnosti in politiki prvak realizma, je ostal v jeziko
slovju ognjevit romantik, trdno prepričan, da nas že sam jezik
more rešiti vseh zunanjih nevarnosti. V časih naj hujšega zatiranja
smo se namreč Slovenci zmerom radi zatekali k nekakšni megleni
slovanski skupnosti in na debelo prevzemali izposojenke iz slovan
skih jezikov, hoteč se jim tako čimbolj približati. Tudi Levstik je
zaprl oči pred živo sedanjostjo in zasanjal o davni preteklosti, ali
v staroslovanski obleki je postala slovenščina težka in okorna,
odeta v kozje kože kakor ljudje pred tisoč in več leti!
Romantična načela v jeziku je zavrnil Stanislav Škrabec:
Slovenska pisava naj sloni na govorjenem jeziku 16. stoletja! Vse,
kar je starejše, vse, k ar je mlajše, in vse, k ar je rodil le papir, naj
se opusti! T rubar nam je mejnik, ki čezenj ne segajmo nazaj, ker
se za njim ne vemo kje ustaviti. K ar je od 16. stoletja naprej v vseh
glavnih narečjih, se ne sme sprem injati; k jer pa se ta narečja ne
skladajo, se je treba ozirati na tisto, ki je ohranilo s slovanskega
vidika naj pravilnejše glasove in oblike. Glasovni in oblikovni se
stav je ogrodje knjižnega jezika, ki se ne da spreminjati. Pač pa
smejo pisatelji bogatiti jezik z besedami in rečenicami. Seveda
v vseh stvareh Škrabec ni uspel, ker ni hotel upoštevati ukoreni
njene rabe. Kar se sto in več let splošno piše, to se zlepa ne da
izrvati.
Dasi je P leteršnik v besednjaku še precej etimologiziral in po
njem tudi Levec v Slovenskem pravopisu (1899), gre novejši razvoj
7
