purističnih nazorov, ni odpravljal tujk, celo nove je uvajal pod
vplivom nemških predlog. Seveda je treba upoštevati, da je imel
hude težave z ustvarjanjem izraza.
Bohorič in Dalmatin sta bila iz iste narečne skupnosti, čeprav
iz druge pokrajine, zatorej jima ni bilo težko slediti učitelju. Ven
dar so se v Biblijo že jele v rivati gorenjske posebnosti. Krelj je
bil iz Vipave. Le-ta leži čisto na robu dolenjščine in im a že precej
svojih glasovnih posebnosti. Krelj je bil jezikovno zelo razgledan.
Uvedel je bistroumne črkopisne reforme, tudi jezik je očistil, sicer
pa mu je bila T rubarjeva avtoriteta tolikanj veljavna, da se ni
dotikal temeljev knjižnega jezika. Morda bi bil to storil, da mu
je bilo dano dlje živeti. Vendar je moral biti razloček med T rubar
jevim in Kreljevim jezikom za sodobnike precej opazen. P rotestant
ski knjižni jezik, ki je imel svoje vodilo v Bibliji, je bil torej dolenj-
ščina s precešnjo primesjo gorenjskih in notranjskih prvin.
Po 16. stoletju je vsem, ki so hoteli slovensko pisati, postal
kažipot jezik Biblije ali po njej prirejenih Evangelijev in listov.
Ko pa so se v 17. in 18. stoletju množili pisci, ki so od doma govo
rili kakšno drugo narečje, sta raba in vpliv dolenjščine čedalje bolj
kopnela. Tudi ljudski jezik se je spreminjal, govorili so že dokaj
drugače kakor za protestantov. V 17. stoletju se je namreč v na
rečjih, posebno v osrednjih, zgodila velika sprememba: nepoudar
jeni in k ratko poudarjeni samoglasniki so oslabeli in se celo izgubili,
trd i
l
je prešel v soglasniški
u.
Tako so namesto
miš, kruh
govorili
maš, krəh,
namesto
palica, sirota
so rekli
palca, srota,
namesto
dal
,
volk, stol
je bilo slišati
dau, vouk, stou
itd. Marsikateri pisatelj je
že omahoval in pisal zdaj po izročilu
miš, palica, stol,
zdaj po
govorjeni besedi
meš, palca, stou.
Izročilo je torej slabelo, pisci so bolj ali manj pisali vsak po
svoje. Zato tudi pravega knjižnega jezika ni bilo, ker mu je m anj
kalo poglavitne lastnosti — enovitosti. To je postajalo zelo nevarno
za izvenkranjsko ozemlje, posebno, ker je konec 18. stoletja nasto
pila nova doba v našem kulturnem in slovstvenem razvoju: namesto
zgolj nabožnih so začeli pisati tudi posvetne knjige, največ za pouk
ljudstvu. Marko Pohlin, prvi pisatelj nove smeri, je pisal skoraj
čisto ljubljansko narečje, kar je bilo gotovo malo prikladno, da bi
bilo privabilo nekranjske Slovence v jezikovno in književno skup
nost. Na srečo so Pohlinov poskus odklonili, za Korošce npr.
Ožbalt Gutsman: »Nesreča je, da so h o te li. . . dati jeziku drug
okret in drugo obliko le po svoji samovolji.« Tudi Vodnik je krepko
zavrnil učitelja, češ da »je stare mejnike brez vzroka prestavil, pisal,
kakor ljubljanski predmestnjani govore, premalo vnanje Slovence
5
