tila potreba po enotni olikani izreki. Pomagali so si prav preprosto
s pravilom: govori, kakor pišeš! Tako je pomanjkljivi črkopis pri
peljal do nenaravne, priskutne govorice z elkanjem in s spačenimi
samoglasniki.
Tudi tukaj je zastavil svoje reformatorsko pero Škrabec v tehtni
razpravi »O glasu in naglasu slovenskega jezika«. V nji je pokazal,
kako je treba izluščiti zborni govor iz preproste govorice v skladu
z izreko 16. stoletja in z drugimi slovanskimi jeziki. Toda Škrabčeva
dognanja so domala petdeset let govorila gluhim ušesom. Teore
tično sta jih uveljavila šele Anton Breznik v Slovenski slovnici in
F ran Ramovš v Slovenskem pravopisu, praktično pa Oton Župančič
v gledališču in Matej Hubad na konservatoriju. Resda slovensko
pravorečje še ni dognano do vseh nadrobnosti, saj je razmeroma
mlada znanstvena panoga, temeljna načela pa so mu neovrgljivo
utrjena.
9
