103
navadno dado in tudi dajo (dajo = dajejo). Namesto dasta, daste
se govori tudi data, date, a ne piše.
2. Včasi se rabi namesto dam polna oblika z osnovnim sa
moglasnikom: dadem, dadeš, dade itd.; na pr. Kadar sam ne bom
imel, dade drug. (Cegn.)
2. vem — vedeti.
Sedanjikovo deblo glagolu vem, vedeti je koren ved-, nedo-
ločnikovo z vrstno spono -e: vede- po III. vrsti. Končni d od ved-
izpada pred m, š, v, pred t pa se izpreminja v s, kakor pri dam.
Število
oseba
sedanjik
velelnik
deležniki
Jednina
1.
2.
3.
ve-m
ve-š
ve
ved-i
ved-i
a) tvorno-sedanji:
I.
vede
II.
vedoč (-a, -e),
b) tvorno-pretekli:
I.
z-vede-vši
II.
vede-l, vede-la, -o),
c) trpno-pretekli:
z-vede-n (-a, -o).
Dvojina
1.
2.
3.
ve-va
ves-ta
ves-ta
ved-i-va
ved-i-ta
Množina
1.
2.
3.
ve-mo
ves-te
ved-o (vejo)
ved-i-mo
ved-i-te
Nedoločnik: vede-ti. — Namenilnik: vede-t.
Opomba. 1. Včasi se rabi ta glagol, zlasti v narodnih
pesmih, z osnovnim samoglasnikom; na pr. Kar po zemlji leze
ino grede, o hudobi tvoji pravit’ vede. (N. ps.)
2. Namesto vedo se govori tudi vejo , namesto vesta, veste
tudi veta, vete, kar pa se ne piše; na pr. Kadar vesta dva, tedaj
se še zariglja ; kadar vejo trije, vejo vsi ljudje. (N. pr.)
3. V sestavah stoji v velelniku rajši: vej (-va, -ta, -mo, -te);
na pr. Zapovej morju in vetrovom! (Ravn.) — Tako tudi: povej,
povejte zraven povedi, poredite od glagola povem, čigar nedoločnik
se glasi povedati.
3. jem — jesti.
Sedanjikovo deblo glagolu jem, jesti je koren jed-, čigar
končni d se pred m, š, v izpušča, pred t pa izpreminja v s.
Nedoločnikovo deblo jed- se sprega brez vrstne spone po zob
niškem razredu I. vrste.
