112
Za osebek nam rabijo:
a)
samostavniki,
b)
pridevniki,
c)
zaimki in
številniki,
d)
nedoločniki
, e)
vsaka druga beseda
,
pa
tudi vsak zlog itd., še se o njem kaj dopoveduje.
f)
Osebek je skrit v dopovedku p ri osebnih zaimkih,
kedar se na nje naglas ne deva, pri brezosebnih,
včasih tudi p r i povratnih glagolih in takrat, kedar
je osebek že iz zveze besed dosti znan.
a)
Že n s k i h je skrb snage (Ženske skrbe za
snago). Kame n a ne bode ostalo na kamenu.
b)
Bo l n i ku je treba zdravilo. (Bolnik potre
buje zdravila). Zdi se mi. (Jaz menim). Laž i je
plitvo dno. (Laž ima plitvo dno.) Večno n am ni
živeti. (Večno ne moremo živeti.)
a)
Osebek stopi navadno v tožilnik pri samo
-
stavnikih
skrb, sram, groza
i. dr., kedar jih s
pomočnikom
„biti“
v rabo vzamemo; v nikalnih
stavkih stoji osebek v rodilniku.
b)
Osebek stopi v dajalnik:
1. p r i samostavnikih
treba, mar, žal, skrb,
mraz, ime;
2. pri brezosebnih glagolih, kjer je oseba v
dajalniku predmet djanja, n. pr. zdi, gnjusi
,
studi,
gabi, senja, mudi
,
pravi se;
3. kedar pomočnik
„
biti“ zastopa glagola: imeti
in moči.
83. na l oga . Pomaknite osebek v tožilnik ali
v dajalnik: Lovec se ne boji (ni groza) strmečih
skal. Vsak človek potrebuje (je treba) pouka. Učitelji
