Namen izraža tudi namen i l ni k (snpin), n. pr.
Prišel sem
ti pomagat
(= da bi ti pomagal).
Namerni (finalni) odvisnik izraža namen (namero) dejanja
v glavnem stavkn in se veže z njim po veznika da v določnem
in pogojnem naklonu. V glavnem stavku se nahaja včasi
zato,
zatorej, torej
itd.
N. pr.
Človek ni zato na svetu, da bi lenobo pasel, temveč,
da bi se trudil za časno in večno srečo.
—
Berete zanimivo knjigo;
a pokliče vas oče, da bi naredili to ali ono, da bi pomagali pri
tem ali onem: ubogajte brez odlašanja!
(Meško.)
c)
Prislovno določilo pogoja.
§ 364. Prislovno določilo pogoja stoji na vprašanje
s kak
šnim pogojem?
N. pr.
s amo s pridnostjo boš kaj dosegel
(če boš
priden, boš kaj dosegel).
Z delom boš vse pridobil
(če boš delal).
s tem pogojem sprejmem to delo
(če mi ta pogoj izpolniš).
Večkrat more imeti stavčni člen pomen pogojnega ali pri
merjalnega prislova, n. pr.
Po moji vednosti je bilo to tako,
t. j.
če prav vem, je bilo to tako; razložiti pa moremo to tudi pri
merjalno: kolikor jaz vem, je bilo to tako (glej § 354).
Pogojni (kondicionalni ali hipotetični) stavek sestoji iz
dveh delov: iz odvisnega stavka (proreka, protaze), ki izreka
pogoj , in iz glavnega stavka (poreka, apodoze), ki izraža na
s l edek , ki je odvisen od pogoja. Med glavnim in odvisnim
stavkom je vzročna zveza. Primer:
Č
e bo jutri dež
(pogoj),
ne
pojdemo na sprehod
(nasledek; le-ta nastopi tedaj, če se pogoj
izpolni; če bo jutri dež, bo to vzrok, da ne pojdemo na sprehod).
Pogoj se izraža:
1.
Kot resničen (realen); vezniki so: če (ako), li, red
da. Ono, kar se izreka v glavnem stavku, se resnično izvrši, če
se izvrši ono, kar je izrečeno v odvisnem stavku. V proreku stoji
določni, v poreku določni ali velelni naklon. N. pr.
Hočeš li v živ
ljenje iti, drži zapovedi.
(Trub.) Pomen: Dopuščam kot resnično,
da hočeš v življenje iti, zato ti rečem: drži zapovedi. —
Danes
(na sv. Martina dan)
pije vino, kar leze in gre, da ga le ima.
(Levst.) —
Kmet si najraje postavi poslopje bliže vinograda, da le
more in sme.
(Levst.) —
s amo da prideš o pravem času, drugo
bo naša skrb.
—
Č
e to veš, zakaj molčiš? s em li pale kaj škodoval
ali kaj smrti vrednega storil, se ne branim umreti.
(Trub.)
