V. s tilistika.
§ 1. s tilistika je nauk o stilu1 (slogu), t. j. o načinu iz
rekanja misli. V slovnici govorimo o pravilni rabi jezika, t. j. ne
glede na to, kaj je v jeziku lepo in primemo; v stilistiki pa go
vorimo o jeziku z lepotne (estetske) plati. Če piše n. pr. Tavčar:
Hiša na Visokem bo prišla v najslabši s l o v e s
(v Visoški kroniki),
je to slovniška napaka (pisatelj ni pazil na slovniški pomen be
sede
sloves,
ki pomeni le dobro ime, dober glas; prav bi bilo:
najslabši
g l a s ;
slovniške napake glej § 366). Če pa piše n. pr.
Bil je Janez s olnce tiste dni v cve t u svoje m l a d o s t i , poln moške
krasote,
je to stilistična napaka, ker dvakrat izraža pojem mla
dosti, t. j. z besedo
mladost
in s primero
cvet
( c v e t v nasprotju
s s adom pomeni ml ados t v nasprotju s s t aros tjo); reči bi
bil moral:
bil je v cvetu življenja.
s log je dvojen: 1. j e z i kovn i s l og, ki zadeva jezik na
splošno; 2. knj i ževn i s l og, ki govori o jeziku književnih vrst,
t. j. umetnosti, znanstva, poučnega slovstva itd. V slovnici govo
rimo samo o jezikovnem slogu.
s tilistika uči, kako se rabijo oblike, posamezne besede iu
besedne zveze v stavku ter posamezni stavki v govornem od
stavku.
§ 2. Lastnosti dobrega sloga so: 1. jasnost, 2. jedrnatost,
3. naravnost.
1. Jasnost. Misli je treba pregledno in razumljivo izražati.
Pisatelj mora imeti pred seboj jasno podobo in mora vsako pred
stavo določno izraziti. Posamezne besede v stavku si ne smejo
nasprotovati, ampak se morajo med seboj dopolnjevati, tako da
je misel iz stavka jasno razvidna. Če piše n. pr. Tavčar:
Mesec
(luna)
je objel vso naravo v svoje čarobno naročje
(Povest v kleti)?
ne vemo, kaj hoče povedati: ali objema naravo ali jo hoče v
naročje vzet i . Glagolsko dejanje
objeti
more imeti samo predmet
1
s til je grška beseda (stylos) in pomeni najprvo p i s alo, potem pa tudi
p i s an j e , n a č i n p i s anj a .
