263
2. Našej ljudskej šoli ostavljam namesto 50 gl.,
kakor je zapisano v imenovanej oporoki, sto gol
dinarjev.
Ta kodicil sem sam pisal in podpisal.
V Žabnicah, 1. decembra 1885.
Jakob Brežnik, s. r.,
oporočitelj.
b)
P o u k .
Pismo, s katerim kdo določuje, kaj naj se zgodi
po njegovej smrti ž njegovim premoženjem, imenuje
se poslednje s p o r o č il o, o po r ok a ali t e s t ame n t .
Oporoka se začenja navadno s svetim križem,
a potem se natanko zapiše, kar oporočitelj sploh
oporočati hoče.
Oporoka se napravlja ustno ali pismeno.
Kdor ustno oporoča, mora to storiti pred tremi
zmožnimi pričami. Priče morajo biti vse tri h krati
pričujoče, osebno morajo poznati oporočitelja ter
potrditi, da o njegovej osebi ni kake prevare ali
zmote. Da pa priče ne pozabijo, kar jim je oporo
čitelj povedal, je dobro, da vse tri vkup, ali tudi
vsaka posebe, ali pa kdo drugi zapiše, kar je oporo
čitelj oporočal. Ako se zahteva, morajo priče oporoko
tudi s prisego potrditi.
Da so priče veljavne, morajo biti moškega spola,
vsaj 18 let stare in zavedne; razumeti jim je popolnoma
tudi oporočiteljev jezik. Mnihi, mutci, glušci, slepci
in tisti, kateri so bili zarad katere krivice kaznovani,
oporoki ne morejo biti veljavne priče. Pričati tudi
ne smejo osebe, katerim se v testamentu kaj ostavlja.
