3. P ri obedu sem vprašal ženske:
»Z aka j ste u b ile lisjaka?«
P ri obedu sem vprašal ženske, zakaj so ubile lisjaka.
Talec je vrgel s krvjo namočeno suknjo častniku v obraz:
» A li se še n iste n a p ili
n a š e
krvi?«
Talec je vrgel s krvjo namočeno suknjo častniku v obraz,
č e š
a li se še n iso n a p ili
n j i h o v e
k r v i.
V odvisnih vprašanjih se veznik
da
ob vprašalnih zaimkih in
prislovih lahko opušča, vedno se opušča pri
ali.
Na koncu odvisnega
vprašanja ne postavljamo vprašaja, marveč piko. Kadar glagol na
povednega stavka ni izrazita napoved govora, radi postavljamo
v odvisnem govoru veznik
češ.
4. »Ne žaluj!«
je Pavel prigovarjal materi,
»pom isli na druge!«
Pavel je prigovarjal materi, (da) n a j
n e ža lu je ,
(da) n a j
p om isli n a d ruge.
Dekle je reklo:
»Ne g lej
m e
ta k o ža lo stno , d o m o v i n a ,
n ik a r se n e jo k a j ob slovesu!«
Dekle je reklo d o m o v i n i , (da) n a j j e
n e gleda ta k o
ža lo stno,
(d a) n a j se
n ik a r n e jo k a ob slo vesu .
Velelnik premega govora nadomeščamo v odvisnem govoru z
želelnikom in veznikom
da
ali brez njega. Namesto klicaja stavimo
piko. Samostojni stavki premega govora se v odvisnem pogosto
spajajo v priredje. Ogovore in zvalnike iz premega govora p re
nesemo v napovedni stavek odvisnega govora.
22 S lo v e n sk a slo v n ic a
337
