Ednina
Dvojina
Množina
S e d a n j i č a s
1. bi
2. bi -1 -la -lo
3. bi
bi - -la -li -li
bi I
bi
bi -li -le -la
bi
P r e t e k l i č a s
1. bi bil -a -o
bi bila -i -
bi bili -e -a
2. bi bil -a -o -1 -la -lo bi bila -i -i -la -li -li bi bili -e -a -li -le -la
3. bi bil -a -o
bi bila -i -i
bi bili -e -a
P ri pogojniku ločimo sedanji in pretek li čas; rabimo ju po istih
pravilih kakor druge čase, zato ju ne smemo zamenjavati,
3. Sam ni vedel, kam bi
se del.
Stric, vem, da bi mi pomagal,
ako
bi
ga
prosil.
Prem išljeval je, ali bi
šel
v hribe ali bi
obiskal
bolno mater. Dvomim, da bi
bil on
kaj takega
storil.
Rad bi ga
v žlici vode
utopil.
Da bi
bilo
že konec! Kako
koračil bi
na celem
v sneg, da ne bi
pustil v
njem sledov in peg? — Kakšen bi bil ta
pozdrav? Kakšen
naj bi bil
ta pozdrav? Bojim se, da
bi (ne) padel
(= bojim se, da bom padel). Ne bojim se, da
bi padel
(= da bom
padel). Počasi hodi, da mu
ne bi bilo
vroče (= da mu ne bo vroče).
V teh stavkih nimamo povsod pogoja, a rabimo pogojnik, da
izražamo negotovost (to zlasti pogosto za negativnim glavnim stav
kom v predmetnih in oziralnih stavkih), možnost (vem za možnost
pomoči), dvom in željo. Včasih tudi obzirnost pri trd itv ah ali po
izvedovanjih, npr.:
Rekel bi, da ni prav zdrav
.
A li bi ti šel namesto
mene v mesto?
Pogojnik nam rabi za izražanje negotovosti, možnosti, dvoma,
želje in obzirnosti. Tudi v pretehtovalnih stavkih in v drugih vp ra
šanjih, na katera ne pričakujemo odgovora, dalje v odvisnih stavkih,
kadar se pripoveduje, da se utegne kaj zgoditi (= da se bo zgodilo),
če se pogoj izpolni, se rabi pogojnik.
4. Sam ne vem, kaj bi. Ah, kaj bi tisto, kar za nama pojdi! Rad
bi knjig. Ali bi me
bili,
ko bi me bili dobili!
Kadar je glagolski deležnik tako splošen, da ga iz stavčne zveze
lahko vsakdo razbere, čeprav z različnimi izrazi, tedaj ga pogosto
izpuščamo, zlasti v razgovoru.
249
