Izvedenke s pripono -
išče
povedo kraj, k jer je ali je bila stvar:
mravljišče
,
deteljišče, ognjišče, bojišče;
sem sodijo tudi tiste, ki po
menijo del kakega orodja:
grabljišče, metlišče.
Tudi izglagolske
kažejo na kraj, k jer se kaj godi:
ležišče, pogorišče.
V novejšem času
se je posebno razširila iz opisnega deležnika sestavljena končnica
-
lišče: drsališče, učilišče.
Izglagolski samostalniki s pripono -
ež
so sprva pomenili glagol
sko dejanje, npr.
srbež,
in so bili ženskega spola. Sčasoma so dobili
pomen delujoče osebe in menjali spol:
grabež.
To se je zgodilo pod
vplivom izvedenk iz pridevnikov, ki pomenijo osebo s tako ali tako
lastnostjo:
hudobnež, porednež.
Pripona je bila tako močna, da je
pritegnila nekatere druge, redkeje rabljene:
Herodež, Judež, kajfež,
papež, čudež
(namesto
čudes).
Besede s pripono
-ič
(iz
-ikj,
srbsko-hrv.
-ič)
pomenijo delujoče
osebe:
mlatič, ribič;
v slovenščini se glasi enako pripona
-ič
(iz
-itj,
srbsko-hrv. -ič); ta dela manjšalnike, zatorej lahko pomeni tudi
mlada b itja in priimke po očetu:
snopič, božič
—
dedič, kraljič
—
Primožič, Lukič.
Zlaganje samostalnikov. —
Zloženke sestoje iz dveh (redko več)
besed, katerih samostojni pomen jezik še občuti, a vendar dajeta
v zložitvi poseben pomen. Sestavini utegneta biti samo postavljeni
druga ob drugo, lahko pa sta tudi tesno spojeni, nadalje moreta
ohraniti vsaka svoj poudarek ali pa prideta pod en sam akcent:
f iga m ož,
toda
volkodlak.
Med zloženke ne štejemo sestavljenk, to
je s predponami sestavljenih besed, zato jih obravnavamo ob pred
ponah. Zloženke delimo na sklope, velelniške in imenske zloženke.
V sklopu sta sestavini postavljeni druga ob drugo in nimata
veznega vokala. Sklop se čuti za enoten pojem, pa naj so v pisavi
sestavine že strnjene ali še ločene:
nepridiprav, nebodigatreba,
nemanič, pridanič, vbogajme, očenaš, dolgčas, mrčes
(imenovalnik
k
maričesa), peš pot, figa mož, mož beseda, laket brada, mojster
skaza, možicelj vstajač, pol tič pol miš
(netopir),
triglav, stonoga,
ničvrednost, sebeljubnost, vsevednež.
Velelniške zloženke imajo v prvem delu velelnik, v drugem
samoglasnik. V slovenščini so malone došle, znane so še
zahvali-
bogca
(kobilica),
trinog
(ki naj noge tare),
kuripečič;
iz srbo-hrv.
vzete ali šaljivo narejene so
cepidlaka, kažimed, kažipot, klativitez.
Več tega je v starih imenih (
Držimir, Gojimir, Mstislav)
in šaljivih
vzdevkih kot priimkih:
Pecikozič, Zalecajrep, Terseglav
(Tresiglav).
Vsi drugi primeri so privzeli vezni vokal in tako prešli med prave
155
