v hrib;
v sredi težko izgovorljive soglasniške skupine se lahko izgo
varja
u
:
gozd v hribu, ves v prahu, pot v tabor, prav v vrhu.
č) Gornja izreka velja tudi za predpono
v-: vigran, vložiti,
vročiti, vcepiti, vdeti, vkleniti, vpreči
,
vžgati
. Predpona u- se v izgo
voru loči od predpone
v-
samo pred vokali, pred r in i:
uiti, urediti,
uleči se
izgovarjamo
z u. V
izgovoru je razloček med
ulomiti vejo
in
vlom iti v hišo, dež se ulije
in
vlijem v škaf
,
prodajalka se je
uračunala
in
je vse vračunala, urezati obleko
in
vrezati znamenje
v drevo
.
Podvajanje. — V govornih celotah (v sestavljenih besedah ali
med besedami) večkrat zadeneta skupaj po d v a e n a k a s o
g l a s n i k a : ob
boju, lep pes, oddati, odtrgati, kot tak, oddelek,
izzvati, izslediti, brezsrčen, pelje nas s sanmi, vzamemo vas s seboj,
boš šel, boš še, nož že, sem mislil, kaj nam more, ven ne gre
,
on noče
,
kar reče. V takih prim erih ne izgovarjamo istega soglasnika dvakrat
zaporedoma, marveč ga v enkratnem izgovoru daljšamo in krepimo.
P ri zapornikih se podaljša in okrepi zaporni del, edina odpora
pa je močnejša; to velja posebej za primere, k jer bi mogla nastati
dvoumnost:
potakn iti
—
podtakniti, odrgniti
—
oddrgniti, otesati
—
odtesati
ipd.
P ri sičnikih in šumevcih se šum podaljša in dobi po moči dva
viška zlasti tedaj, kadar bi utegnila nastati dvoumja:
iztrgati
—
izstrgati, raztrojiti
—
razstrojiti.
Koder ni nevarnosti za kako
zamenjavo in je čut za sestavne dele opešal, se v vsakdanjem govoru
tak izgovor skrči na en soglasnik, kar se včasih vtihotapi tudi v
pisavo, npr.
sabo, seboj
namesto pravilnega s
sabo, s seboj.
P ri predlogu s pa se je zaradi razum ljivosti in slišnosti v sestav
ljenkah uveljavila oblika
sə
pred sičniki in šumevci, npr.:
šteti
—
sešteti, šiti
—
sešiti, sesti
—
sesesti se, stati
—
sestati se, staviti
—
sestaviti, seznam, seznaniti, sezvati, sežagati, sežgati
. To obliko
je ta predlog prevzel tud i pred
g,
npr.:
segnati, segniti, segreti
.
Kakor nam kažejo zgornje dvojice, razum ljivost jezika terja
tudi v zbornem govoru pri podvajanju istega soglasnika ločevanje,
pa ne, da bi se soglasnik zapored ponovil, marveč se podaljša in
okrepi.
Enakozvočnice. — Kakor smo na več primerih videli, se jezik,
ko snuje govorne enote, ogiblje popolne glasovne enakosti za raz
lične pomene. Kakor so razločki včasih neznatni, se jih oprijem lje
zaradi lažjega razumevanja. Kljub temu pa imamo tudi v sloven
ščini primere enakozvočnosti.
26
