s tojna g l a s ova, izmed katerih se l izgovarja s sprednjim, j
z naslednjim zlogom. Taki primeri so:
a)
pred -jo v edn. orod. i-jevske sklanje: z drhaljo (torej:
drhal+ jo),
piščaljo, vrzeljo, zibeljo, živaljo, soljo.
b)
pridevniki na -ji: kobilji.
c)
v nekaterih besedah: sožalje, povelje, sil-je (žito).
Ker je topljeni lj enoten glas, se pri razzlogovanju ne more
deliti; deliti pa se mora skupina l
+
j, ker je glas dvojen.
§ 39. 3. Trdi l (l) imenuj emo oni l, ki s toj i na
koncu z l ogov in pred s o g l a s ni ki (razen j).
Na koncu zlogov: bel, cel, kol, vol, pepel, vesel,vedel,
dal, rekel, kupoval.
Pred s o g l a s niki: poln, popoln, volk, dolg, čoln, žolna,
volna; budilnik, kadilnik, svetilnik, umivalnik.
Trdi l (l) se govori v knjižni izreki kot dvoglasniški u (
w
).
Besede kakor: bel, cel, dal, volk, dolg, kadilnica itd. se
govore: bew (beu), cew (ceu), daw (dau), vowk (vouk) itd.
Pripomba. Pred polglasnikom (ə) se izreka srednji l ; palec,
palca; tkalec, tkalca itd. se govori torej: pal ec, toda pawca,
pawcu itd.; tkal əc , toda tkawca; pogoreləc, toda pogo-
rewca; bel əc, toda bewca itd.
Pesniki jemljejo zato trdi l kot stik z v, kar je upravičeno,
n. pr.: Lenega čaka strgan rokav — Pal’ca beraška, prazen
bokal (Vodn.). Kak Turek je neusmiljen, kak hud je Pesoglav
— Kdaj divji mož iz reke na beli dan bo v s tal (Jurč.). Melki-
zedek je višji bil duhovni — Kateri prvi v dobi, zmote polni
(s trit.). Bil je med nami mož kot zrno klen in zdrav; ta, kakor
knjige mi, ljudi je brati znal (Žup.). — Gledam, zagledam, ves
bel — sedem na puškino cev (Žup.). Midva preko ceste sva
slušala... Cuješ, ž i v- ž i v? To je „živio“ — zdaj starešina je
mladi napi l (Žup.).
Trdi l (l) se je v začetku pisne slovenščine (1550) še go
voril ko pravi trdi i, n. pr.: bel, dal, volk, dolg, kadilnica, umi
val nik itd. V ij se je začel spreminjati v 16. stoletju.
Prehod l v u se ni izvršil v vseh slovenskih narečjih ob
istem času. Na Goriškem, Koroškem, v Vipavski dolini in v
beneško-slovenskem narečju se je izvršil prehod že v sredini
16. stoletja, v dolenjščini proti koncu 16. stoletja; v začetku
17. stoletja se je u na Kranjskem že splošno govoril.
