I. V ezniška (konjunkcionalna) vprašanja.
Neodvisna vprašanja se pričenjajo z vezniki
ali, li, mar;
tvorijo pa se lahko tudi brez veznikov. N. pr.
Ali misliš hedaj na
mater?
(Cankar.) —
Moremo li vedeti, kakov nov nauk je to i
(Trub.) —
s e mar grozdje po trnju bere?
(Ravnikar.) —
Mar ne
veš?
— Vprašanja brez veznikov: Moj bebec mi je ravno nmrl.
Nočeš ti njegovega mesta?
(pravi cesar Krpanu, Levstik.) —
Me
poznaš, Vid? s i žejen?
(Finž.) —
Ta črni plašč vam je v zasmeh?
(Greg.) —
O jagnje, jagnje, me boš odrešilo?
(Žup.)
Odvisna vprašanja se pričenjajo z vezniki
ali, li, če, ako,
da li
. Vezniki
li, ako, da li
so se rabili v starejšem jeziku (XVI.
in XVII. stol.), v sedanjem jeziku so že skoraj izginili. N. pr.
Vprašal sem ženico, ali znajo ljudje v njenem kraju še kaj narod
nih pesmi.
(Levst.) —
Zaklinjam te pri živem Bogu, da nam po
veš, si li Kristus, s in božji.
(Trub.) —
Poglej, če je že prišel hlapec.
(Finž.) —
Tudi sem krstil s tefanovo družino, sicer ne vem, ako
bi bil koga drugega krstil.
(Trub.) —
Vprašam te, da li je ono res
nično.
(Trub.)
II. Ločna (disjunktivna) vprašanja.
Ločno vprašanje je zloženo iz dveh ali več vprašalnih stav
kov. Vprašanje obsega dva ali več dopustnih prorekov (protaz),
v katerih se dopuščajo razne možnosti onega dejanja, ki se v
poreku (apodozi) trdi z gotovostjo. N. pr.
Kdo je poslal kočijo in
štiri konje pome? Jaz ali vi?
(pravi Krpan, Levstik). Pomeni:
Nekdo je poslal kočijo in konje (to se z gotovostjo trdi); do
pušča se možnost, da sem jaz poslal, in možnost, da ste vi po
slali. —
Kje si se naučila to sveto pesmico? Ali si jo iz pisma
brala ali si jo sama izmislila?
(N. p.) —
Praviš li to sam od sebe
ali so to tebi drugi povedali?
(Trub.) —
Od koga jemljo kralji
col; od svojih otrok ali od tujih?
(Trub.).
Deliberativna disjunkcija: Zdaj nam hočejo celo šolo napra
viti.
Ne vem, ali bi se človek smejal ali bi se jezil
(Linhart, Veseli
dan 1790). Pomeni: Znesti se moram nad to neumnostjo, da nam
hočejo šolo napraviti (to se trdi z gotovostjo); preudarjam le,
ali naj se temu posmehujem ali naj se jezim (= možnosti).
Kar
sem rož nabral, vse je zastrupil moj prijem: kam naj sežem, kam
naj se oprem?
(Žup.)
Ločno (disjunktivno) je v bistvu tudi vsako vezniško vpra
šanje, izraženo samo v proreku, ker se drugo samo po sebi raz
ume, n. pr.
Ali je prišel?
(zraven si lahko mislimo:
ali ni?)