Prvi del.
G l a s o s l o v j e .
Slovensko pismo.
§ 1. Vsak govor se sklada iz stavkov, stavki iz besed, besede
iz zlogov in zlogi iz glasov, katere suje človek s sapo iz pljuč.
Znamenja posameznim glasovom z ozirom na izreko so
g l a s n i k i , z ozirom na pisavo pa p i smena ali črke. Vsej
vrsti pismen pravimo abe ceda .
Slovenščini rabi l a t i n s k a abeceda ali l a t i n i c a , ki šteje,
prikrojena za slovenske glasove, ta-le pismena:
a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j , k,
l
, m, n, o, p , r , s, š, t, u,
v, z, ž.
Opomba.
Pismena
qu,
x ,
y
in
ch, ph, rh, th
ne rabijo slovenski pisavi;
nadomeščamo jih s
kv, ks, i
in s
k(h), f, r, t,
na pr. K v a r e c : Quarz;
Ks e no f on t : Xenophon; ri tem: Rhy t hmu s ; Chri sam: krizma.
Glasnik, ki stoji spredaj v besedi, imenujemo s p r e d n j i k ;
v sredi mu pravimo s r e d n jik , na koncu pa končni k.
§ 2. Glasniki so z ozirom na izreko s a mo g l a s n i ali
s o g l a s n i . S amo g l a s n i imajo že sami ob sebi svoj razločni
glas, s o g l a s n i pa ga še le dobe, kadar jih zvežemo s samo
glasnimi ; prvi so torej s am o g l a s n i k i (vokali), drugi pa s o
g l a s n i k i (konsonanti).
Samoglasniki so: a, e, i, o, u.
Soglasniki so: b, c, č, d, f, g, h, j, k, l, m, n, p, r, s, š,
t, v, z, ž.
A. Samoglasniki.
§ 3. S am o g l a s n i k i so po svojem bistvu k r a t k i ali
do l g i in se ločijo v mehke : e, i, in v t r de : a, o, u.
Dvoglasnikov (diftongov) slovenščina nima.
l*
